Teden otroka v 4.a

Teden otroka smo v 4.a razredu zaključili na prav poseben način – z obiskom pravljičarke Brede Mulec, ki nas je popeljala v svet čarobnih bitij in pripovedk. Spoznali smo pomen teh bitij, njihov izvor ter različna pričevanja o njih, vse pa je prepletla s prečudovitimi zgodbami o pogumnem Aleksandru in njegovem zmajčku Vurku. Knjige gospe Brede so namenjene otrokom in nas s poučno vsebino bogatijo s starodavnimi pravljicami in ljudskim izročilom, kar nam je odprlo nov svet.
Njene zgodbe so nas tako navdušile, da smo skupaj z gospo Bredo sklenili ustvariti lastno pustolovsko zgodbo 4.a razreda, ki smo jo nato tudi ilustrirali. V zgodbi smo prepletli svoje ideje in domišljijo, kar je bilo izjemno doživetje za vse nas. Naši gostji se za obisk iskreno zahvaljujemo in ji sporočamo, da je med nami vedno dobrodošla.
Vabimo vas, da preberete našo zgodbo in se skupaj z nami podate na to razburljivo pustolovščino. Prijetno branje!

Pustolovščina četrtega razreda

Učenci četrtega razreda so zelo radi skupaj preživljali popoldneve z igro ali pa tudi prebiranjem knjig. Neko popoldne pa so se prijatelji − Ana, Miha, Liam, Filip, Aleksander, Nejc, Maj, Tina, Sofija, Nika, Aneja, Larisa, Ela, Liza, Alina, Elizabeta in Rebeka odpravili v Wake park Duplek, da bi si krajšali čas z igro ob dupleškem jezeru.

Ko so končno prišli do tja, so se igrali skrivalnice.
Ampak deklica z imenom Sofija se te igrice ni želela igrati in je raje posedala ob dupleškem jezeru ter opazovala skrivnostne ptice, ki so gnezdile v bližini jezera.

Ko je takole pogledovala proti jezeru, pa je v vodi opazila nekaj zares nenavadnega. Za trenutek se ji je zazdelo, da vidi, kako moli glavo iz vode neko nadvse čudno bitje. Glava te neznane kreature jo je najprej spominjala na morsko deklico, vse dokler je ni prešinilo, da bi lahko bil to tudi povodni mož. Nakar je pomislila, da bi lahko tako glavo imel tudi velikan. Pa si je spet premislila in še naprej tuhtala v svoji mali glavici: ‘Velikan že ne more biti, zagotovo je to nek nenavadni stvor, saj ima črno glavo!’ Zatem jo je nenavadno bitje spominjalo na jeguljo, nato na črno ribo z velikansko glavo, na koncu pa je bila vendarle prepričana, da je to glava nadvse čudnega stvora, ki je mešanica vseh teh bitij, na katere je pomislila.
Takoj je poklicala svoje prijatelje, naj še oni pogledajo, kaj plava v jezeru. Seveda so takoj pritekli do deklice, toda ničesar niso videli. Prvi se je oglasil tudi Nejc:
»Tukaj ni ničesar, vam pokažem!« In že je pogumno skočil v vodo ter zaplaval. Toda v jezeru ni našel ničesar in se je vrnil nazaj, k prijateljem.
Toda deklica jim je še naprej vsa vznemirjena pripovedovala o čudnem stvoru, a ji niso verjeli in Alina jo je pohecala, ali ni morda pojedla kakšne divje gobe!
Aleksander ji je rekel, da ima privide, tudi Ana ni nič videla, in je prosila, da pokliče, ko bo spet kaj. Medtem ko ji je Liza zabičala, naj se drugič več ne heca z njimi.
Otroci so se vrnili k igri, deklica pa nazaj k jezeru nekoliko žalostna, ker ji prijatelji niso verjeli. Ob jezeru je namakala noge in nabirala drobne kamenčke in jih metala v vodo, da so se brez napora potopili v vodo. Vendar pa je nenavadno bitje takoj prišlo pogledat, kaj je padlo v vodo in že se je začelo dogajati nekaj zelo neobičajnega. Zemlja se je rahlo tresla in ob jezeru so nastajale zemeljske razpoke, kakor da bi prebivalci Dupleka doživeli majhen potres. Toda ni se tresla samo Zemlja, ampak je nekaj močno zagrmelo. Otroci so pogledali proti nebu, toda na nebu ni bilo svetlobnega bliska, pa tudi strela ni udarila.

Deklica pa tudi zdaj s prstom pokaže na jezero:
»Poglejte, tam!«
In čisto zares se je iz vode dvignila čisto prava dupleška pošast s črno glavo, iz nje pa je štrlel dolgi nos. Bitje je s krvavo rdečimi očmi strmelo v mlade prijatelje in dozdevalo se jim je, da ima zmajev vrat, človeške roke, toda žabje noge, prave krake in pa velik rep! Ampak zdel se jim ni le velik, v njihovih očeh je bil precej okrogel! Nekomu pa se je celo zazdelo, da iz bitja rastejo rastline!
Dupleška pošast je bila gromozanska, če ne celo orjaška, da so se je otroci močno prestrašili. A je na vso srečo hitro skočila nazaj v vodo, vendar pa je z velikim repom udarila po površju vode in poškropila vse okoli sebe.

Otroci so bili nadvse začudeni. Kaj neki bi to bilo, so se spraševali in vsakemu posebej je bilo globoko pri sebi žal, da niso že prej verjeli svoji prijateljici. Sofija pa jih je brž podučila, da kdor želi videti, mora gledati s srcem.
Ker se je že temnilo, so se hitro odpravili domov in o nenavadnem srečanju obvestili starše.

Najprej so jih starši pošteno okarali, saj so prišli domov premočeni do gole kože, pa tudi zunaj se je že začelo močno temniti. Seveda jim starši niso verjeli, ko so otroci pripovedovali o dupleški pošasti. Pa tudi kako bi jim naj verjeli, ko pa nekatere reči lahko vidijo le otroci. Le oni znajo odpreti oči in domišljiji pustiti prosto pot.
Kljub temu so se odločili, da bodo o svoji avanturi seznanili še ostale učence četrtega razreda in učiteljico.
Učiteljica prijateljem ni verjela in jim je odvrnila, da berejo preveč pravljic.
Toda prigoda prijateljev iz četrtega razreda kljub vsemu ni ostala preslišana. Zdaj so postali radovedni tudi odrasli in brž ko so otroci zaspali, so jo odkurili k jezeru, da bi tudi oni kaj videli. Morda pa se je vrnil povodni mož, ki je na dnu reke Drave prebival v steklenem gradu. No, vsaj tako so jim pripovedovali njihovi starši in dedki ter babice, ko so bili še otroci. Po pripovedovanju njihovih dedkov in babic je povodni mož splavarjem nastavljal vrtince in čeri, da bi jim preprečil njihovo varno vrnitev. Razen, seveda, če mu niso v zameno za varen pristanek v reko metali zlatih kovancev in le takrat se njihov splav ni prevrnil.
Ampak, danes splavarjev ni več, in kaj neki bi počel povodni mož v dupleškem jezeru, so se spraševali.
Toda uganko so razrešili učenci četrtega razreda, ki so ugotovili, da je to čisto prijazno bitje, ki pozna celo človeško govorico. Zanj so izbrali ime Vejki.

Otroci pa so dobili tudi novega prijatelja, s katerim so počenjali najrazličnejše vragolije. Komaj so čakali, da bo šolski zvonec naznanil konec pouka, da jo lahko popihajo v Wake park!

Pripravili:
Breda Mulec
Učenci četrtega razreda z učiteljico Majo Ornik